Kdor pozna čebele, ve, da je postopek pridelave medu izredno zapleten postopek. Od nabiranja medu do varjenja medu lahko rečemo, da je ta postopek sestavljen iz neštetih trupel delavskih čebel. Glede na vzrejo čebel Glede na podatke v podatkih je življenjska doba čebel delavk obratno sorazmerna z intenzivnostjo dela. Večja kot je intenzivnost dela, krajša je življenjska doba čebel delavk.
Ko že govorimo o problemu čebel, ki neposredno ne jedo nektarja, lahko rečemo, da gre za velik razvoj evolucije čebel. Znanje, ki ga vsebuje, je pravzaprav zelo bogato in preveč je pojavov, ki jih ne moremo razložiti. Preprosto povedano, čebele nektarja ne jedo neposredno. Pravzaprav je to zelo pametna izbira. To je tudi glavni razlog, zakaj lahko čebele postanejo vodja nevretenčarjev. Naj si ga' podrobno ogleda.
Prvič: razlika med čebelami, ki jedo nektar in med
Čeprav čebele včasih jedo nektar, čebele neradi jedo nektar. Nektar ni samo surovina, s katero čebele proizvajajo med. Čebele kot surovino za predelavo medu uporabljajo samo nektar.
V preteklosti sem bil vedno radoveden, če čebele nektar jedo neposredno, ga lahko popolnoma prebavijo? Toda kasneje sem s proizvodnjo načina vzreje čebel s krmljenjem belega sladkorja končno izvedel, zakaj čebele nektarja ne jedo neposredno, ker je glavna sestavina nektarja saharoza, medtem ko sta glavni sestavini medu fruktoza in glukoza. Če se hranite s sladkorjem, čebele ponavadi propadejo, morda je to pravi razlog, zakaj čebele ne jedo nektarja neposredno.
Drugič: način življenja čebel v skupinah
Čebele so med nevretenčarji najbolj socialno socializirane žuželke. Njihov način prezimovanja je prezimovanje v skupinah namesto prezimovanja. Skupaj se upirajo mrazu, zato čebele potrebujejo veliko zaloge hrane, čebele pa ne morejo zbirati nektarja pozimi. To je tudi eden od razlogov, zakaj so čebele vedno tako aktivne pri nabiranju nektarja, da bi se spopadle z zimo in kadar ni vira nektarja.
Kar zadeva shranjevanje živil, nektar dejansko ni primeren za shranjevanje, tudi če ni zrel med, je čas shranjevanja zelo kratek, zato morajo čebele razmišljati o načinu, kako nektar dolgo shraniti, torej narediti nektar v med.
Odkrito rečeno, med je prezasičena raztopina glukoze in fruktoze. Zaradi dodajanja čebelje aktivnih encimov navadne bakterije v medu sploh ne morejo preživeti. Postopek varjenja medu pri čebelah izhlapi le manj kot 18% vode v medu. To bolj pripomore k dolgoročnemu ohranjanju medu, ki je primeren za jemanje čebel pozimi. To je genij čebel.
